Še kdo pogreša obiske sejmov, kulinaričnih dogodkov? Verjamem, da prav vsi. Mi zagotovo! Pogrešamo celotne priprave na dogodke, pa čeprav so včasih malo kaotične… Tako dolgo je že minilo, da lahko napišemo ‘’ davnega leta 2019 bla bla bla‘’ kot začetek kakšne pravljice.

Že davnega leta 2018, sem vas razvajala s pitami v Domžalah na Kuhni na plac. Kuhna na plac je dogodek v stilu ulične kuhinje, ki se je dogajal vsako prvo soboto v mesecu. Tam sem dobila priložnost, da v svojih začetkih pite ponudim širši množici ljudi. Je čudovit dogodek poln pozitivnih vibracij in dobre volje. Prvo leto sem napekla kolikor pit sem sama uspela in se vsako prvo soboto odpeljala proti Domžalam. Delala sem dneve prej, pekla, pakirala in se trudila. Na sobotno dopoldne pa sem v dobri družbi strank in ostalih ponudnikov pite ponujala na kos. Prelepe sobote zame in tudi za vse ostale. Povpraševanje se je povečevalo, naročil je bilo čedalje več in sama resnično več nisem zmogla. Kasneje se mi je pridružila Maruša in v letu 2019 sva na Kuhni na plac gostovali v tandemu. Kako je bilo lušno, sam smeh in dobra volja.

Najbolj v spominu pa nama bo ostala najina prva skupna Kuhna na plac leta 2019 in sicer 6. april. V kuhinji sva se pripravljali dva tedna, en teden sva delali kremne pite, drugi teden sva se posvetili sadnim pitam. Pripravljali sva embalažo, oprali prt, nabavljali dodatne podstavke… in upali na lepo aprilsko vreme. Dan pred soboto pa sva napekli goro sadnih pit.

Sobotno jutro. Pakiranje v avto, vse škatle, pite, pripomočke takšne in drugačne, še kavo za na pot in gremo iz Novega mesta v Domžale. Kot vedno tja priletiva v zadnjem momentu. Najdeva Pie Shop stojnico in začneva s pripravami. Znosiva vse iz avta in AKCIJA. Ogromen bel prt, podstavki za pite, pribor, krožniki, posodice za take away, priprava blagajne, vmes malo pozabiva dihati ampak midve imava stojnico postavljeno v petih minutah. Sva uigrani že iz kuhinje in se znajdeva. Maruša je tam z menoj prvič, ampak njej je jasno, sledi meni in vidi kako se vse postavlja, čez minuto je ne rabim več usmerjati. Vsaka naredi svoj del posla in sva pripravljeni. Hkrati pa se zbira  že veliko število radovednih obrazov, verjetno tudi lačnih. Spogledava se in si pokimava, češ, da sva pripravljeni, čeprav na to kar sledi sploh nisva. Sprejemamo naročila, pakiramo kose pit, režemo nove, kaj se dogaja okoli naju, nobena ne ve. Kmalu od vsega adrenalina postane vroče. Slišim Marušo ‘’Maja, poglej gor!’’  Komaj uspem dvigniti pogled, pred nama pa noro dolga vrsta.

Nasmeh do ušes, hkrati še ne dojemava kaj se res dogaja. Je mogoče, da so se mi uresničile sanje? Je mogoče, da je pred našo stojnico dolga vrsta kot sem jih včasih občudovala v New Yorku na kulinaričnih dogodkih? Yesss, občutek, ki ga še dandanes podoživljam. Moment hudega navdušenja nad dolgo vrsto prihranimo za kasneje in strežemo naprej. Verjameva, izbira je bogata in vsaka pita izgleda božanska, odločitve so težke; en kos ali dva? Kaj naj vzamemo? Nekateri se znajdejo in si naberejo kosov za celo našo škatlo, ustvarijo si pito iz vseh različnih kosov. Vse stranke so super, prijazne in potrpežljive, med nami je veliko smeha in pozitivne energije. Segamo po novih škatlah, spet po novih pitah, jih razrežemo in strežemo. Pa zaslišim stavek: ‘’Ni več Nutelline!’’ Ne verjamem. Preverim še sama. Ni mi nič jasno, saj jih je bilo cel kup. Časa za debate ni, spogledava se, pregledava kaj še imava, okej, imava še ostale pite. Hja no, očitno ne za dolgo, saj Maruša začne stavek ”Nimamo več” ponavljati, jaz pa se križam.

 

V rekordnem času, v eni uri, sva prodali vse pite. S čudnimi občutki sva pospravljali stojnico. 

Bili sva vznemirjeni in navdušeni, a hkrati nama je bilo malo neprijetno, saj je marsikdo ostal brez pite in si verjetno tudi mislil, da sva premalo pripravili. Ampak pit resnično ni bilo malo, cela dva tedna sva jih pripravljali. Še živčni sva bili, če bova sploh vse prodali. Kaj pa potem? Kam potem z njimi? No, po vsem kar se je zgodilo, mislim, da tudi s tem ne bi bilo težav. Da vse povzamem. To je tako kot doma, ko celo dopoldne kuhaš nedeljsko kosilo, ki se poje v 5ih minutah. Kuhinjo pa pospravljaš še celo popoldne. Vedno se veseliva Kuhne na plac in vedno sva več kot dobrodošli. Kakorkoli pa količino pit povečava sledi ista zgodba, hitro razprodava vse pite. Tudi naše stranke so se navadile in začele prihajati bolj zgodaj, da naju ujamejo. Pite so vam všeč in radi jih jeste. Za naju je to čudovito priznanje da delava prav in dobro.

 

Iz Domžalske Kuhne na plac nikoli ne greva ne lačni, ne žejni in niti slabe volje. Vedno greva od stojnice do stojnice okusiti kaj ponujajo ostali ponudniki in se prijetno najeva, vsakič z drugačnimi jedmi. Prav uživava v vsej raznoliki ponudbi. Še ko je padal dež sva se imeli super. Organizacija v Domžalah je vedno na višku in ljudje so vedno prijazni.

 

Pogrešamo stik z vami, iskrene nasmehe in kramljanja z vami. Stremimo k boljšim časom v upanju, da se ponovno srečamo. Še pomnite, kako smo se imeli lepo? In verjamem, da se bomo kmalu spet videli, srčno upam.  Ta čas pa si seveda lahko naročite na dom svojo najljubšo pito, prihaja pa tudi nekaj novega, a vse ob svojem času.